V enem izmed filmov, ki sem si ga ogledala pred kratkim, je zanimiva scena, ko gre strokovnjak-civilist na nevarno področje reševat kritično situacijo. Ob njem so polno opremljeni in oboroženi specialci.  

“Brez strahu, tu smo in vam krijemo hrbet,” ga hoče pomiriti eden izmed specialcev.

“Ni panike. Bolj me skrbi, kdo krije vaš hrbet!”

Natančno to je tudi ključno vprašanje pri skupinah internih trenerjev. Oni trenirajo zaposlene – kdo pa trenira njih? Podjetja k rešitvi tega vprašanja pristopajo zelo različno.

1. “Bo že kako” nivo

Interni trenerji so prepuščeni sami sebi in delujejo na lastno iniciativo. Na voljo imajo materiale, večinoma narejene v promocijske ali prodajne namene in – če obstoja - knjižnico podjetja. Nekateri imajo tudi budget za nakup knjig ali webinarjev.

Izziva tu sta predvsem dva:

Samodisciplina trenerjev - So res prebrali? Koliko znanja dejansko imajo? Kako dobro poznajo ozadje teme? Koliko so se poglobili?

Sposobnost presoje – kako dobro znajo presoditi, kaj je pomembno in kaj nepomembno za zaposlene? Kaj je vzrok in kaj posledica? 

2. Samopostrežni nivo

Nekoliko naprednejši nivo že vključuje prijavo na delavnice ali predavanja z izbrano tematiko. Gre za javne delavnice, namenjene širšemu krogu udeležencev, kar nujno pomeni, da so vsebine kljub privlačnemu imenu precej generične. Trenerji se bodisi prijavljajo po lastni presoji ali pa jim delavnico predlaga bodisi vodja bodisi kadrovik.

Izzivi:

Ali je podana snov dovolj specifično usmerjena v dejanske potrebe trenerja? Ali se v tematiko dovolj poglobi? Dobi trener odgovore na svoja konkretna vprašanja?

Koliko svojih izkušenj lahko trener deli z drugimi udeleženci, ki so morda iz konkurenčnih podjetij ali povezani z njimi?

3. Načrtno voden razvoj trenerjev

Gre za dolgoročno in načrtno sodelovanje z Master Trainerjem. To je oseba, ki je tudi sama trener in coach, z dolgoletnimi izkušnjami tako v treniranju udeležencev kot skupin trenerjev. V idealnem primeru je Master Trainer tudi vodja trenerjev in njihovo delo redno spremlja.

Reden coaching na terenu omogoča trenerju, da dobi zelo konkretne povratne informacije na svoje treninško delo ter predloge in napotke za izboljšave. Master Trainerju nudi vpogled v dejanski nivo znanja in veščin trenerja, njegovega odnosa do dela in motivacije.

Train-The-Trainer delavnice so kreirane in izvedene za konkretno skupinico trenerjev in so usmerjene v pridobivanje vseh 6-ih področij znanja (več v članku “6 vrst  znanja, ki odlikujejo dobrega trenerja”).

Izzivi:

Kako si zagotoviti pravo osebo kot Master Trainerja? Kakšne osebne karakteristike mora imeti? Kakšen nivo znanja in veščin? Kako lahko to preverimo? 

Od kod Master Trainer črpa znanja? Koliko so ta znanja nova in moderna?

Koliko coachinga na terenu potrebujemo za posameznega trenerja, da si zagotovimo njegov razvoj in hkrati ostanemo znotraj načrtovanih stroškov?

Koliko TTT delavnic? 

Kako merimo napredek trenerjev, da upravičimo stroške?

Avtor: Mojca Straus Istenič